Sedim na pokriti terasi in poslušam dež

11 May 2020

Sedim na pokriti terasi in poslušam dež. V rokah držim skodelico vročega čaja, tako vročega, da je skoraj nevzdržno. Vsake toliko skodelico odložim na mizo, da si roke odpočijejo od vročine. Čez nekaj trenutkov jo z veseljem spet objamem z rokami in začutim toploto. Z vsakim odmorom, ki ga naredim, je čaj hladnejši in držanje bolj vzdržno. Vse je minljivo!

Sončne dni, ki so nas izvabili v naravo, nas navdihnili z radostjo in upanjem, je zamenjal dež in hlad. Vse se spreminja!

Poslušam igro dežnih kapelj, ki padajo na platneno streho terase. Kako pomirjujoče! Danes imam prost dan. Hvaležna sem, da si to lahko privoščim, in pomislim na vse, ki si tega ne morejo. Moje srce je z njimi. Najraje bi se s svojimi solzami še sama pridružila dežju.

Jezi me, da smo ljudje ustvarili sistem, v katerem ni prostora za vse. Sistem, v katerem so privilegiji in zmožnost in moč, da si te privilegije kupiš, vredni več, kot človeško življenje, kot človeška duša. In me žalosti! Kako smo to lahko dopustili? Zakaj smo to dovolili? Kaj lahko spremenim? Vse se spreminja!

Čaj se ohlaja, ne greje me več – niti od zunaj v dlani, niti od znotraj, ko ga pijem. Začutim hlad, ki počasi leze vame. Postaja neprijetno. Pomislim na dni, ko sem tudi sama pred desetletji tavala po mestu brez strehe nad glavo, na ulici. Še toliko bolj v tem trenutku začutim hvaležnost in ponižnost, da sem našla pot, da sem našla način, da sem našla moč, da se postavim na noge, da sledim sebi, da najdem pot domov. Začutim hvaležnost do vseh, ki so mi vede ali nevede stali ob strani takrat in do vseh, ki so še tukaj ob meni. In začutim hvaležnost do sebe, da sem zbrala pogum in vero, da sledim temu, kar je največ vredno, da sledim hrepenenju svoje duše, da se zacelim.

Zacelim v edino pravo celjenje - celjenje v pravega sebe. V tistega sebe, preden so se zgodili moji starši, preden me je sistem ranil in hotel ukalupiti v svoje ozkoglede norme, preden sem se morala odreči delom sebe, da bi obstala. V tistega sebe, ki je radost in žalost nosil skupaj v eni košari in hkrati vedel, da drug brez drugega ne moreta. V tistega sebe, ki se prijazno in dobrohotno srečuje s tegobami in veseljem vsakega trenutka.

Čaj je hladen . kolikor ga je v skodelici še ostalo. Odpravim se na toplo, hvaležna, da živim!

First Name
Last Name
E-mail
Message