Prisluhni tišini- prisluhni svoji notranji uri

13 April 2020

Zdi se, da se je čas ustavil, ali vsaj upočasnil. Kot bi ugasnili preglasno glasbo ali hrup, kot bi iz močne svetlobe prišla v temnejši prostor, manj osvetljen. Prvi občutek je, da ni ničesar. Moje telo je bilo navajeno hrupa in drugih dražljajev iz okolice. Prilagodilo se je, kljub temu, da to ni bilo vedno zdravo. Ko se to spremeni, potrebujem nekaj časa, da se spet prilagodim. Pojavi se praznina. Prazna in vendar potentna.

Sprva se oddahnem. Potem se zdi, da nekaj manjka. Hrup je kot droga. Telo je navajeno stalnih (tudi če jih je preveč in so pretirani) dražljajev. Odvadila sem se poslušati tišino, odvadila sem se gledati v temi. Strah!

Praznina, ki nastane, ko luči ugasnejo, ko se hrup poleže in nastopi tišina, je lahko strašljiva. Kaj sedaj? Kako naprej? Kdaj bo to minilo?

Usedem se in čakam!

V tišini lahko spet prisluhnem ritmom narave okrog sebe in moje lastne narave, ki je globoko v meni. Ponudi se mi priložnost, da dam tem ritmom svoje mesto, da jim dovolim njihov obstoj.

V hrupu prenatrpanih ritmov sodobne potrošniško kapitalistične družbe se zdi, da je vse, kar počnem, vse kar sem, namenjeno temu, da služi nečemu tam zunaj. Šefu, delu, službi, družini, statusu, renomeju, denarju, prestižu – mnogo je vsega. Ko nastopi tišina, ni ničesar. To je priložnost zame.

Pojavijo drugačni ritmi in zvoki. Lahko slišim ptice in čričke in dih vetra in šumenje potoka in plašno šelestenje mladih listov na prebujajočih se drevesih in šepetanju ravnokar vzcvetelih cvetov. Namesto da se podam v iskanje starih in znanih tonov in ritmov, se odločim, da ostanem tukaj. Bo glas, ki mu bom dovolila, da govori v tišini, moj glas ali bom dovolila drugim, da me preglasijo? Končno lahko slišim ritem svojega dihanja in čutim ritem lasnega srca. Odločitev je samo moja.

Ne dovolite, da ta prostor zapolnijo glasovi, ki niso vaši. Izkoristite tišino in prisluhnete sebi, prisluhnite glasovom, ki vas hranijo in negujejo. Prisluhnite svojim notranjim uram.

Trenutno smo vsi pred izzivom, ki grozi, da nas bo preplavil z informacijami, vestmi, nasveti. Sodobna komunikacijska tehnologija in njene možnosti so kot ustvarjene, da zapolnijo vse kotičke prostora in časa, ki nastaja s spremembami in omejitvami, ki smo jim priča. Kakšen vpliv bo to imelo na vsakega od nas, je odvisno le od vsakega od nas. Ob taki izpostavljenosti je še toliko bolj pomembno, da se kritično odločamo. Ob zunanji meji, ki nam je vsiljena zaradi razmer, je pomembno, da postavimo tudi notranje meje. Ko prisluhnemo sebi, svojim glasovom, svojim ritmom, svoji uri, gradimo to mejo, ki nas definira, ki nam omogoča da smo in nam daje resnično svobodo biti.

"Ko zmoremo izkusiti svoja človeška upanja in strahove, svoje radosti in bolečine osvobojene njihove lastne zgodovine, vstopimo v prostor, ki ga imenujemo nedualna perspektiva. Tukaj se približamo resnično človeškemu življenju – človeškemu in omejenemu, a vendar svobodnemu.

Kaj pomeni omejitev? Pomeni uporabnost. Kladivo ni izvijač. S kladivom lahko udarjamo, ne moremo pa privijati in odvija-ti stvari. Njegova omejitev in uporabnost sta medsebojno povezani. Pojavljata se sočasno.

Običajno omejitve doživljamo kot nekaj bolečega, kot dokaz, da nismo dovolj dobri. A svoje omejitve lahko obrnemo v njihovo uporabnost tako, da jih ločimo od naše zgodovinske bolečine – to pomeni, da zmoremo dovoliti, da te iste omejitve vstopijo v dani trenutek, prav take kot so, brez odmeva naših preteklih izkušenj in dejanj.

Če prenehaš izkopavati stare spomine in jih primerjati sebe v sedanjem trenutku s tem, kar si bil nekoč, boš odkril, da ti in svet hkrati najdeta fokus. Tvoje omejitve se bodo pokazale kot del tvoje slave, del tvoje edinstvene uporabnosti v svetu. To je vrsta individualnosti, ki te ne postavlja ob stran, a hkrati ohranja tvoje edinstveno človeškost nedotaknjeno. Potem si omejen in svoboden in nisi več v vojni s samim seboj."

Odlomek iz knjige Jasona Shulmana Priročnik z navodili Kako živeti prebujeno življenje, stran 129

First Name
Last Name
E-mail
Message