Website created in white label responsive website builder WebWave.

Pošlji sporočilo,

ostani povezan z mano!

Ime

Priimek

Elektronski naslov

Sporočilo

Pošlji
Pošlji
The form has been sent - thank you.
Please complete all required fields!

Kaj pa moj ego?

20 April 2020

Vsi ga mamo. Ego! Zavest o tem, da smo individualna, ločena bitja. Brez njega ne moremo obstajati kot posamezniki. To je na nek način največji dar vesolja, ki smo ga prejeli – sposobnost, da smo živo bitje, misleče in čuteče, in da se tega zavedamo. To nam daje naš ego. Delček božanske iskrice v vsakem od nas. Prebuditi se v to zavedanje je pravo celjenje.

Je pa to tudi naš najbolj ranjeni del, tisti, ki čuti in se zaveda ranjenosti, in tisti, ki se neprenehno bori da je ne bi bilo. V svoji ločenost, ki nam je na nek način tako draga, namreč ne ve, da ni sam, da ta naš ego ni vse in edino, kar je in kar obstaja. In ravno to, da tega ne ve, je njegova največja bolečina, s katero in proti kateri se tako bori.

Mnoge sodobne šole osebne rasti in duhovne preobrazbe učijo, da moramo ego premagati, ga preseči, utišati in postati boljši od njega, saj naj bi bil slab, negativen, moteč, nezaželen. Na nek način ima to smisel. Saj če je on glavni krivec, se zdi logično, da bomo s tem, ko glavnega krivca odstranimo, dosegli mir. A kako lahko presežeš samega sebe, to kar si?

Se spomnite Butalcev in njihovih veleumnih rešitev za težave s katerimi so se spopadali? Se spomnite tiste, ko so hoteli rešiti svet pred železniškimi nesrečami. Temu problemu so posvetili več letne študije in raziskovanja, vložili velika sredstva in ogromno časa, da bi res vse temeljito preučili. Na koncu so vsi raziskovalci in preiskovalci prišli do enotne ugotovitve, ki je vse navdušila. Ugotovili so namreč, da se pri železniških nesrečah najbolj poškodujeta prvi in zadnji vagon. V prvem in zadnjem vagonu je posledično temu tudi največ škode, ko gre za tovorni vlak, in žrtev ter ponesrečencev, ko gre za potniški vlak. Po tehtnem premisleku so se odločili, da bodo iz vsake vlakovne kompozicije odklopili prvi in zadnji vagon.

So s tem res rešili težavo prvega in zadnjega vagona? Kaj nista potem drugi in predzadnji vagon postala prvi in zadnji? Kako dolgo so morali odklapljati vagone, da so bi li zadovoljni?

Vidite, kam merim?

Prav tako je z našim egom. V svoji bolečini in trpljenju, osamljenosti in ločenosti želi dokončno rešitev. Največkrat naj bi ta dokončna rešitev bila v tem, da nekaj na tak ali drugačen način odstranimo, odrežemo, odvzamemo in ali izvzamemo.

Samo še to popravim, samo še to naredim, samo še … in potem bom tam, kjer je drugače, kjer je vse drugače, kjer ni bolečine, trpljenja, negativnosti. V svoji ločenosti naš ego, naš ranjeni, nezaceljeni ego tudi svet deli na dva svetove, tistega, v katerem trenutno biva in mu ni všeč in tistega, ki ga bo dosegel, če bo….

Dokler smo tako razcepljeni, na tak način ločeni, ne zmoremo videti celote, ki je v resnici ves čas tu, v nas in okrog nas.

Človeški ego – naš občutek ločenosti– sam po sebi ni negativen. Dodatno trpljenje, katerega žrtev smo vsi, doživljamo zaradi nezaceljenega ega, tega ega, ki pozna le ločenost in poskuša to stanje vzdrževati kljub soočenju z mnogo bolj subtilno resnico.

Človeški ego je kot majhen delček zemlje, kompakten del nečesa posebnega v velikem prostranstvu vesolja. Iz tega je narejena lepota tega sveta. Brez tega celotna pot od ločenosti do enosti ne bi bila možna. Dinamika človeškega življenja bi izginila. Videti in biti viden ne bi bilo možno. Zlom in celjenje se ne bi nikdar zgodila.

Kaj torej storiti?

Zavedanje in budnost nam omogočata, da razširimo obzorja, odpremo okna in vrata in dovolimo še čemu drugemu, celemu vesolju, da je prisotno tu z nami. S tem spoznavamo, da smo mnogo večji, kot je o naši veličini prepričan naš ego. Na poti celjenja, ko se vračamo k resničnemu sebi – ne k nekemu idealnemu perfektnemu sebi – na nek način postajamo vse manjši in manjši in hkrati vse večji in večji. Ko ugotovimo, da nič od tega, kar mislimo, da je naša last v resnici ni naša last, da nam je samo dano v uporabo kot dar, lahko postanemo skromni. Skromnost nam odpira vrata, vrata v srce in iz srca, v našo duš in iz nje. Ko se zavemo resničnega sebe, z vsemi pomanjkljivostmi in nepopolnostmi, napakami in lepotami, vrlinami in spretnostmi, danostmi in težavami, smo kot zvezda v vesolju, ki kaže pot domov. Postanemo svobodni in na svojem mestu, ravno tam, kjer moramo biti.

Človeški ego je taka zvezda. Ti si taka zvezda.

Prenehaj se torej boriti s svojim egom. Objemi ga, neguj ga, bodita prijatelja.

 

"Človeška osebnost je lepa, takšna kot je – košček lepote božjega udejanjenja, ki se spremeni v lesketajočo luč, ki na novo pade na svoj začasen in nežen dom.

Mnoge duhovne poti od nas zahtevajo, da pustimo ego – občutek ločene osebnosti – za sabo. Od nas zahtevajo, da najdemo tisto mesto, kjer ego preneha obstajati, ker v to verjamejo. Toda kamorkoli v vesolje se ozrem, od najbolj oddaljene galaksije, do najmanjše vibrirajoče strune, ki ustvarja harmonijo med delcem in protonom, vidim lepoto, ki se lahko izrazi le v jeziku ločenosti Problem ni v egu, ampak v tem, da ego sebe ne vidi v svoji resnični lepoti. O bralec! Dovoli si zaceliti se v sebe!"

Zametek iz knjige Jason Shulmana Priročnik z navodili kako živeti prebujeno življenje – stran 17